Cvetka VIDMAR, višja upravna delavka, rojena v Ribnici na Pohorju, kjer sem preživela svoje otroštvo. Po končani osnovni šoli sem študij nadaljevala v Mariboru in v tem mestu ob Dravi ostala za stalno.

Dolgoletna želja po slikanju se mi je uresničila šele leta 2000, ko sem se vpisala v prvi tečaj oblikovanja in slikanja.  Za tem sem obiskovala tečaje različnih mentorjev, se udeleževala slikarskih kolonij,  ex-temper, palet idr. slikarskih izzivov ter sodelovala na številnih razstavah. Vzporedno sem prebirala strokovno  literaturo in na ta način dopolnjevala svoje slikarsko znanje.

Omenila bi gospo Zoro Brenčič-Zalokar, ki me je prva popeljala v svet umetnosti, z veliko mero estetike in likovnega znanja. Nadalje gospoda Marijana Maznika, gospoda Jožeta Juriča in mag. umet. Jasno Kozar, akademsko slikarko - pri njej sem se učila tudi abstraktnega slikanja. Vsak od njih je svoj individuum,  s svojim pogledom na umetnost. Prav to je bilo zame neprecenljivo in dragoceno pri učenju slikanja.

Slikanje  me  osrečuje in mi daje smisel življenja. Rada razstavljam, saj slike morajo živeti. Živijo pa le med ljudmi. Doma zložene v kot in zaprašene, so mrtve, brezpredmetne. Moje slike največkrat nastajajo v naravi po motivih, ki se mi zdijo nekaj posebnega. Nimam rada povprečja in zdolgočasenega vsakdana, zato bodo vedno razgibane, z vso mogočo tematiko in v različnih tehnikah, pa najsi bo to akvarel, pastel, gvaš, akril ali olje. Vsaki sliki dam nekaj svojstvenega v toplih odtenki barv, najraje v impresionističnem stilu. V tem sem se našla.

V slikanju najdem srečo in mir, v vsaki sliki pa je kanček mene, moje osebnosti. Motivov nikoli ne iščem, ker motivi najdejo mene. Tako spontano opažam lepote narave ali drobne detajle, ki me neizmerno pritegnejo in kar kličejo po tem, da jih prenesem na papir oz. platno.

Velik izziv mi pomeni ilustriranje naslovnic. V prihodnje želim  ilustrirati še kaj več, morda nekega dne kar svojo knjigo. Poleg slikanja je namreč v meni še kanček literata. Pišem kratko prozo, tudi kakšno pesmico kdaj. Z največjim veseljem pa zgodbice za najmlajše.