POGOVOR  s  Cvetko Vidmar, ljubiteljsko slikarko – odlomek
 (VZAJEMNA, november 2004)

CVETKA SLIKARKA

V zelo kratkem času ste se uvrstili med najbolj uspešne ljubiteljske slikarke v Mariboru in tudi drugod. Kako vam je uspelo?
»Jaz se k tem ne bi upala prištevati. Rekla bi le, da sem se iz tiste skupine začetnikov prva nekako osamosvojila po dveh letih slikanja in se takoj znašla v svetu umetnosti. Razlog je bil v tem, da nisem tip povprečja, vedno težim k več. Sredstvo, ki ga za to uporabljam, pa je izključno samo trud, delo in še enkrat delo. Z drugimi besedami: v slikanju sem našla svojo srečo in smisel življenja. Risanje me je privlačilo kot magnet, zato sem ure in dneve presedela ter ustvarjala. Preprosto je bil to neke vrste izziv, saj je bila vsaka slika boljša od prejšnje.«

Kdaj ste začutili talent za slikanje?
»To sem spoznala že v prvem razredu osnovne šole. V spominu mi je ostal dedek Mraz, ki sem ga narisala, ampak takrat nisem razumela, zakaj je bila učiteljica tako navdušena. Meni se ni zdel nič posebnega. Likovni pouk sem imela vedno zelo rada, pri tem sem tudi nekoliko izstopala. So pa bili vsi moji zvezki ilustrirani in estetski, na platnice sem lepila slike, vsak je bil po svoje unikat. Učbeniki so bili nekakšen živalski vrt v malem. Moj življenjski sen je bila Šola za oblikovanje v Ljubljani. Žal se mi ni uresničil, bila sem podeželsko dekle iz delavske družine s plitkimi žepi.
V moji aktivni delovni dobi za slikanje res ni bilo prostora. Služba, otrok in družina, študij so bili pretežko breme. Je pa to vedno tlelo v meni. Ko sem na primer dobila svojo pisarno, sem prazno steno zapolnila z umetnino, narisano kar s starimi sinovimi 'tempercami'. Talent za risanje in sploh vse podobne spretnosti, sem dobila že z rojstvom – gensko od mame. Tega se ne da kar tako naučiti, da bi človek pač nekaj počel. To ti mora biti položeno v zibelko.«

Udeležujete se številnih slikarskih kolonij po Sloveniji. Kaj pridobite na ta način, kako kolonije izgledajo?
»Kot sem že prej omenila, sem se  že po dveh letih slikanja nekako podala po svoji slikarski poti. Bila sem neverjetno pogumna. Nikoli ne bom pozabila prvega povabila spomladi leta 2002 v slikarsko kolonijo Zveze društva upokojencev Slovenije v Izolo. Priložnosti nisem hotela izpustiti, risati pa sem znala samo s pasteli, kar pa ni primerna tehnika za v kolonije. Seveda sem odpotovala, ampak s škatlico akvarelov, ki sem jih takrat še plaho preizkušala s pomočjo strokovne literature.
Ko sem v Izoli spoznala preostalo druščino dvajsetih prekaljenih slikarjev iz vse Slovenije, vso noč nisem spala! Bila sem vržena v vodo, ampak sem splavala. Ko sem prebila led, dalje ni bilo težko. Najljubše so mi kolonije, kjer ni tekmovalnosti in zavisti. To so razna prijateljska srečanja širom naše dežele, kjer prijetno združimo s koristnim, trajajo pa en dan ali več dni. Ves dan slikamo v naravi, zaključimo s postavitvijo razstave nastalih del, vsak od udeležencev po eno sliko podari gostitelju oziroma organizatorju. Seveda poteka vse po programu pod mentorskim vodstvom. Organizator kolonije določi tudi mentorja. Navadno je to najbolj izkušen slikar med nami, ki ima dolžnost, da pomaga udeležencem, če je to potrebno. V glavnem nepozabno, poučno in zelo koristno za kaljenje v dobrega slikarja.«

CVETKA ORGANIZATORKA RAZSTAV

Sodelujete tudi na številnih skupinskih razstavah. Pa ne le to, sami organizirate samostojne slikarske razstave. Sila zahtevna naloga, kajne?
»Od prve razstave leta 2002 pa do danes sem imela devet samostojnih razstav in petnajst skupinskih. Pravzaprav se v slednjih že kar izgubljam, ker bi morala prišteti še kakšno ob koncu kolonij. To je za moj kratek slikarski staž kar velika številka. Veste, veliko časa namenim slikanju, ker je to sedaj moja prva ljubezen. Rezultat tega je tudi že kar precejšnje število ustvarjenih slik. Ker pa slike živijo samo med ljudmi, jih je treba pokazati, razstaviti. Doma v kotu so mrtve, odvečen balast.

Da pa poleg vsega še sama organiziram razstave, je zgolj naključje.  Kriva je  moja negativna izkušnja ob prvi samostojni razstavi. Imela sem organizatorja, ki je vse zavozil, mene pa spravil v totalni obup. Na mojo srečo je razstava uspela, kljub organizacijski polomiji. Od takrat imam vajeti v svojih rokah. Najraje pripravim vse sama. Organizacija razstave terja veliko dogovarjanj, časa in potrpljenja. Ni težko, je pa potrebna velika mera komunikacijskih sposobnosti, saj moram vzpostaviti stik z ljudmi, ki jih ne poznam. Od prvega kontakta do realizacije mine v povprečju pol leta.«

Po kakšnem ključu ste izbirali kraje, kjer ste razstavljali? So vas tja povabili ali ste sami izrazili željo, da bi v določenem kraju predstavili svoje slike? Ste jih tematsko prilagodili krajem?
»Moje samostojne razstave se niso zgodile slučajno, temveč po tehtnem premisleku. S te moje druge plati  sem se želela predstaviti le v določenih krajih, ki so mi v življenju nekaj pomenili. Že leta 2002 sem naredila spisek krajev in skrbno izbrala primerna razstavišča. Svojih slik ne obešam na neprimernih mestih. Ker vanje vlagam veliko ljubezni in truda, jih tudi cenim. Prav tako so bile vse tematsko prilagojene. Nisem razstavljala zato, ker sem imela slike, ampak so slike pričele nastajati zaradi meni dragih krajev oziroma tamkajšnjih lepot in ljudi. Z veseljem pa lahko povem, da me že vabijo, da razstavljam. Takrat pač razstavim, kar imam pripravljeno. Vedno pa imam na zalogi vsaj za dve razstavi opremljenih slik.«

Ciklus razstav, ki ste ga pričeli leta 2002, ste letos zaključili z zelo odmevno razstavo v mariborskem Rotovžu. K sodelovanju ste povabili še dva umetnika – fotografa Branimira Ritonjo, mojstra fotografije in karikaturista Stanislava Šerca, viteza slovenske karikature. Razstavo ste poimenovali Maribor z druge strani.
»Zelo sem vesela, da sem v celoti izpolnila svoje zastavljene cilje. Pravzaprav še več kot to. Vse skupaj sem želela zaokrožiti v letošnjem letu jubilejev v Mariboru. Ker je to moje mesto, zame najlepše na svetu in se v njem dobro počutim. Maribor sem pustila za konec preprosto zato, da sem pridobila še nekaj slikarskih izkušenj in znanja. Poleg tega sem želela pripraviti nekaj nevsakdanjega, nekaj drugačnega. In da bi bilo za vsakogar nekaj. Pa mi je šinila v glavo ta nenavadna tripliciteta.
Zelo sem vesela, da sta oba umetnika sprejela izziv. To je bil organizacijsko najzahtevnejši projekt, pripravljala sem ga skoraj eno leto! Sledila sem samo svojim idejam, tudi pri izbiri motivov in tehnik za moj del razstave. Vse je bilo malo drugače, izven nekih ustaljenih, pričakovanih okvirjev. Od tu tudi naslov. Sprejela sem Branimirov predlog, saj je imel svoj del razstave že poimenovan v Maribor z druge strani.«

Odprtja razstave Maribor z druge strani se je udeležilo toliko ljudi, da so nekateri ostali celo pred vhodom. Deležni ste bili številnih čestitk in pohval. Kako ste se počutili?
»Zelo sem vesela, da je bil tolikšen obisk in odmev. V bistvu mi je to plačilo za enoletni trud. Počutila sem se zelo lepo. Neverjetno, ampak bila sem čisto mirna, sproščena, brez treme. Občutki so prišli šele za menoj, ko sem vse prespala. V posebno čast si štejem, da je razstavo odprl župan mestne občine Maribor, gospod Boris Sovič. Sicer pa so prav vsi prispevali k enkratnemu vzdušju. Prisrčna hvala vsem, ki so pri tem sodelovali ali si prišli razstavo ogledat. Rada bi se zahvalila tudi vsem sponzorjem, kajti brez njih te razstave ne bi bilo.«

Zanimivo je, da ste se najprej preizkušali v pastelih. Zamenjala jih je akvarelna tehnika, ki ste ji bili nekaj časa zvesti. Vendar so vas zamikali še olje, gvaš in akril. Zakaj takšna raznolikost tehnik in pestrost motivov – od tihožitij, cvetja, narave, živali, portretov?
»S pasteli sem začela zaradi tako zastavljenega programa v tečaju, v bistvu pa me je vedno najbolj privlačil akvarel. Seveda se učim še drugih tehnik slikanja. Vedno stremim za nečim novim. Ker sem taka po značaju, dinamična. Moje slike bodo vedno v različnih tehnikah in motivih, ker me enoličnost dolgočasi. Ne rišem zaradi likovnih kritikov, ampak za svojo dušo. V aktivnem delovnem obdobju sem bila vpeta v dokaj toge okvirje, sedaj si pa tega preprosto ne dovolim več. Končno lahko počnem to, kar sama želim. In tega si ne pustim vzeti.«

RADA IMA LITERATURO

Letos ste se včlanili v likovno sekcijo KUD Angel Besednjak Maribor.
»Zelo sem vesela, da sem lahko postala članice te likovne sekcije z zavidljivim stažem. Pod vodstvom Dragice Petek se redno tedensko srečujemo, vedno se kaj dogaja. V tem kratkem času sem od mentorice Jasne Kozar veliko pridobila. Naučila sem se prvih korakov v oljni tehniki, obiskovala sem tudi tečaj abstrakcije. Prav zaradi slednjega, je v mojih novejših slikah moč zaznati večjo sproščenost in lahkotnost izražanja.«

Svoje likovne sposobnosti, občutek za estetiko in izvirne ideje, ste prenesli še v uporabnost – izdelujete izvirne voščilnice.
»To je moja stranska dejavnost, tako za sprostitev. Ker sem polna neizčrpnih idej, na ta način še dodatno odprem ventile in dam prosto pot domišljiji. Tako nastajajo res zanimive, vedno nove unikatne voščilnice za vse priložnosti.«

Kulturno društvo nemško govorečih žena Mostovi je izbralo vaše akvarele za naslovnico svojih dvojezičnih zbornikov Vezi med ljudmi. V drugem zborniku ste se predstavili kot tenkočutna opazovalka dogajanj v svoji duši s pesmijo Zasvojenost. Pišete tudi prozo.
»Tega sem vesela in upam, da bomo tudi v bodoče sodelovali. Pisanje pa je drugo poglavje v meni, ki bo še zagotovo prišlo na dan v pravem pomenu besede in ob pravem času. Strahotno me vleče, ampak več stvari hkrati se ne da kvalitetno opravljati. Sedaj napišem le kakšno malenkost, občasno tudi kak članek. Nekoč pa bom napisala nekaj več. Morda roman, avtobiografijo ali pa kakšno izvirno pravljico za najmlajše. Seveda jo bom bogato ilustrirala, to bo še en izziv zame.«

Najdete čas še za kaj drugega?
»Sem velika ljubiteljica narave in planin. To mi je kot nekakšen akumulator za slikanje. Moj hobi je tudi fotografija, za lastno uporabo. Za male sive celice obiskujem tečaj nemščine, letos pričnem še z angleščino. Moja zaveznica je tudi knjiga. Prebiram predvsem strokovno literaturo, ker me tehnika in računalništvo zelo zanimata. Poleg tega sem vsako leto v povprečju dva meseca v Skandinaviji. Ker pa ima teden samo sedem dni, sem morala opustiti kegljanje in vrtnarjenje. Zelo rada bi tudi kiparila, oblikovala les in glino, ampak...«

Kako zmorete vse to? 
»Takšna sem pač po naravi. Enostavno moram vedno nekaj početi, da sem zadovoljna in srečna. Če bi me kdo za nekaj dni zaprl v stanovanje, bi postala depresivna. Ne vidim se več samo s kuhalnico za štedilnikom. Televizija pa tako nikoli ni bila moj medij.
Tretje življenjsko obdobje je predzadnja postaja. Zato si ga ne pustim krojiti. To je moj čas, preživela ga bom pa tako, kot jaz sama želim. Srečna sem med svojimi najdražjimi, prijatelje si pa tako izbiram sama.«

ANA – MARIJA PUŠNIK