O SLIKARJU IN MIŠI

Pisala so se petdeseta. Na obronkih majhne pohorske vasi, je živel star slikar. Vaški posebnež. Skromna lesena brunarica je bila njegov dom. S skodli krita streha je še komajda kljubovala dolgim zimam in nevihtam. Upal je, da bo klonil prej kot streha, zato o obnovi ni razmišljal. Bil je sam. Ženo mu je vzela bolezen, otrok pa nista imela.

Čeprav je živel dokaj samotno, je bil srečen. Njegov dom je obdajala neokrnjena narava. Bližnji potok  mu je pel budnice in uspavanke. Živali so mu bile nadvse ljube. Srnjad iz gozda, ki ga je redno obiskovala, nagajivi detel, ki je ob nepravem času potrkaval na votlo deblo in plaha sova, ki je zaživela šele ponoči. To pa še ni bilo vse. V hiši so mu delale družbo majcene miši. Ni več štel, kateri rod je že to bil. Pomembno je bilo, da ni bil sam. Kadar se ga je lotevalo malodušje, je privlekel izpod postelje star lesen zaboj. V njem je bilo varno spravljeno vso njegovo bogastvo. To so bile stare, že zasušene oljne barve, steklenica razredčila, zapackana lesena paleta in par obrabljenih čopičev. Pravzaprav niso več zaslužili tega imena, saj so bili le še šop razcvetelih svinjskih kocin.

 ZASVOJENOST

Packe. Raznobarvne, kontrastne, mavrične, magnetne.
Neizmerno me privlačijo, posrkajo me vase.
Čopič drsi sam,brez muke, napora, razmišljanja.
Pričara nepojmljive, osupljive in skrivnostne stvaritve.

Opazujem mokre barvne silhuete, ki nenadzorovano,
svobodno lezejo po papirju, pronicajo vanj in
oblikujejo pričakovane ter naključne obrise.
Čutim neizmerno srečo in mir. Ustavi se čas.

Ne vidim sonca, ki me vsiljivo vabi ven,
ne čutim mraza, ki mi počasi leze v členke,
ne slišim telefona, ki zvoni v prazno,
pozabim celo nate, ki mi pomeniš vse.

Ko me objame tema in postanejo toni motni,
se zavem, da sem. Zagledam stvaritve, nežne in tople.
Zavem se, da obstajaš tudi ti, nežen in tih, tam nekje daleč.
Tiho se umaknem, da ne zbudim barv, čopičev in papirja.

Cvetka VIDMAR

Razstavni prostor Sončnega doma v Mariboru je 20. februarja 2013, polepšala naša članica Cvetka Vidmar. Doslej so v teh prostorih razstavljale le »njene punce«, kot jih sama imenuje, s katerimi je sodelovala in jim pomagala pri postavitvah razstav.
Tokrat se je v vsej svoji veličini in umetniški žilici, kot amaterska slikarka, predstavila sama. Svojo veličino pa je pokazala tudi s tem, da je glavno vlogo v bogatem in prisrčnem kulturnem programu prepustila: Klemnu, Petri in Milanu. Njene razstavljene slike pa so govorile same zase.

Kljub nekoliko slabšemu vremenu se je slovesne otvoritve razstave udeležilo veliko njenih prijateljev, ljubiteljev kulture in umetnosti. Ljubiteljska slikarka se je tokrat predstavila s figuraliko, aktualno za ta čas (čas pusta, deklet, žena, mater ter mož-mučencev…).
In prav v tem je razlog naslova njene razstave: KO SE GRDOTA ZLIJE Z LEPOTO. Skozi zgodbe življenja, ki jih slika s čopičem, je predstavila kontrast: lepega in grdega, toplega in mrzlega, svetlega in temnega.

Zbrani na slovesnosti smo se še kako zavedali, da uspeh naše Cvetke, ni prišel kot nekaj samoumevnega. Pa tudi samo talent največkrat ni dovolj, potrebno je veliko več: volja, ideja, energija, delavnost, skrb ter vpetost v družbeno dogajanje. In vse to ljubiteljska slikarka Cvetka ima, v veliki meri pa se razdaja tudi za druge.

Zapisal:
Mirko Ploj, predsednik KUD MNZ »MAKSA PERCA« Maribor

      Naslikajmo si to leto v svojih najljubših barvah!

   VABLJENI NA OGLED NASLEDNJIH RAZSTAV:

 V pripravi imam kar nekaj dogodkov, ki čakajo na lepše čase in ponovna druženja. 

Med pandemijo sem izdala svojo prvo otroško knjigo o miški, z naslovom DARILO ZA ROZI. Več o tem lahko preberete na blogu.

Pišete mi lahko na EM: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate. ali me pokličete na GSM 040/243-135

POKUKAJTE TUDI NA BLOG, kjer so v sliki in besedi utrinki s preteklih razstav, večjih kulturnih  dogodkih ter ostalih yanimivih dogajanj

                                                                                                                        Cvetka

 ZASVOJENOST

Packe. Raznobarvne, kontrastne, mavrične, magnetne.
Neizmerno me privlačijo, posrkajo me vase.
Čopič drsi sam,brez muke, napora, razmišljanja.
Pričara nepojmljive, osupljive in skrivnostne stvaritve.

Opazujem mokre barvne silhuete, ki nenadzorovano,
svobodno lezejo po papirju, pronicajo vanj in
oblikujejo pričakovane ter naključne obrise.
Čutim neizmerno srečo in mir. Ustavi se čas.

Ne vidim sonca, ki me vsiljivo vabi ven,
ne čutim mraza, ki mi počasi leze v členke,
ne slišim telefona, ki zvoni v prazno,
pozabim celo nate, ki mi pomeniš vse.

Ko me objame tema in postanejo toni motni,
se zavem, da sem. Zagledam stvaritve, nežne in tople.
Zavem se, da obstajaš tudi ti, nežen in tih, tam nekje daleč.
Tiho se umaknem, da ne zbudim barv, čopičev in papirja.

Cvetka VIDMAR

-- -- -- --

POGOVOR  s  Cvetko Vidmar, ljubiteljsko slikarko – odlomek
 (VZAJEMNA, november 2004)

CVETKA SLIKARKA

V zelo kratkem času ste se uvrstili med najbolj uspešne ljubiteljske slikarke v Mariboru in tudi drugod. Kako vam je uspelo?
»Jaz se k tem ne bi upala prištevati. Rekla bi le, da sem se iz tiste skupine začetnikov prva nekako osamosvojila po dveh letih slikanja in se takoj znašla v svetu umetnosti. Razlog je bil v tem, da nisem tip povprečja, vedno težim k več. Sredstvo, ki ga za to uporabljam, pa je izključno samo trud, delo in še enkrat delo. Z drugimi besedami: v slikanju sem našla svojo srečo in smisel življenja. Risanje me je privlačilo kot magnet, zato sem ure in dneve presedela ter ustvarjala. Preprosto je bil to neke vrste izziv, saj je bila vsaka slika boljša od prejšnje.«

Kdaj ste začutili talent za slikanje?
»To sem spoznala že v prvem razredu osnovne šole. V spominu mi je ostal dedek Mraz, ki sem ga narisala, ampak takrat nisem razumela, zakaj je bila učiteljica tako navdušena. Meni se ni zdel nič posebnega. Likovni pouk sem imela vedno zelo rada, pri tem sem tudi nekoliko izstopala. So pa bili vsi moji zvezki ilustrirani in estetski, na platnice sem lepila slike, vsak je bil po svoje unikat. Učbeniki so bili nekakšen živalski vrt v malem. Moj življenjski sen je bila Šola za oblikovanje v Ljubljani. Žal se mi ni uresničil, bila sem podeželsko dekle iz delavske družine s plitkimi žepi.
V moji aktivni delovni dobi za slikanje res ni bilo prostora. Služba, otrok in družina, študij so bili pretežko breme. Je pa to vedno tlelo v meni. Ko sem na primer dobila svojo pisarno, sem prazno steno zapolnila z umetnino, narisano kar s starimi sinovimi 'tempercami'. Talent za risanje in sploh vse podobne spretnosti, sem dobila že z rojstvom – gensko od mame. Tega se ne da kar tako naučiti, da bi človek pač nekaj počel. To ti mora biti položeno v zibelko.«

Udeležujete se številnih slikarskih kolonij po Sloveniji. Kaj pridobite na ta način, kako kolonije izgledajo?
»Kot sem že prej omenila, sem se  že po dveh letih slikanja nekako podala po svoji slikarski poti. Bila sem neverjetno pogumna. Nikoli ne bom pozabila prvega povabila spomladi leta 2002 v slikarsko kolonijo Zveze društva upokojencev Slovenije v Izolo. Priložnosti nisem hotela izpustiti, risati pa sem znala samo s pasteli, kar pa ni primerna tehnika za v kolonije. Seveda sem odpotovala, ampak s škatlico akvarelov, ki sem jih takrat še plaho preizkušala s pomočjo strokovne literature.
Ko sem v Izoli spoznala preostalo druščino dvajsetih prekaljenih slikarjev iz vse Slovenije, vso noč nisem spala! Bila sem vržena v vodo, ampak sem splavala. Ko sem prebila led, dalje ni bilo težko. Najljubše so mi kolonije, kjer ni tekmovalnosti in zavisti. To so razna prijateljska srečanja širom naše dežele, kjer prijetno združimo s koristnim, trajajo pa en dan ali več dni. Ves dan slikamo v naravi, zaključimo s postavitvijo razstave nastalih del, vsak od udeležencev po eno sliko podari gostitelju oziroma organizatorju. Seveda poteka vse po programu pod mentorskim vodstvom. Organizator kolonije določi tudi mentorja. Navadno je to najbolj izkušen slikar med nami, ki ima dolžnost, da pomaga udeležencem, če je to potrebno. V glavnem nepozabno, poučno in zelo koristno za kaljenje v dobrega slikarja.«

CVETKA ORGANIZATORKA RAZSTAV

Sodelujete tudi na številnih skupinskih razstavah. Pa ne le to, sami organizirate samostojne slikarske razstave. Sila zahtevna naloga, kajne?
»Od prve razstave leta 2002 pa do danes sem imela devet samostojnih razstav in petnajst skupinskih. Pravzaprav se v slednjih že kar izgubljam, ker bi morala prišteti še kakšno ob koncu kolonij. To je za moj kratek slikarski staž kar velika številka. Veste, veliko časa namenim slikanju, ker je to sedaj moja prva ljubezen. Rezultat tega je tudi že kar precejšnje število ustvarjenih slik. Ker pa slike živijo samo med ljudmi, jih je treba pokazati, razstaviti. Doma v kotu so mrtve, odvečen balast.

Da pa poleg vsega še sama organiziram razstave, je zgolj naključje.  Kriva je  moja negativna izkušnja ob prvi samostojni razstavi. Imela sem organizatorja, ki je vse zavozil, mene pa spravil v totalni obup. Na mojo srečo je razstava uspela, kljub organizacijski polomiji. Od takrat imam vajeti v svojih rokah. Najraje pripravim vse sama. Organizacija razstave terja veliko dogovarjanj, časa in potrpljenja. Ni težko, je pa potrebna velika mera komunikacijskih sposobnosti, saj moram vzpostaviti stik z ljudmi, ki jih ne poznam. Od prvega kontakta do realizacije mine v povprečju pol leta.«

Po kakšnem ključu ste izbirali kraje, kjer ste razstavljali? So vas tja povabili ali ste sami izrazili željo, da bi v določenem kraju predstavili svoje slike? Ste jih tematsko prilagodili krajem?
»Moje samostojne razstave se niso zgodile slučajno, temveč po tehtnem premisleku. S te moje druge plati  sem se želela predstaviti le v določenih krajih, ki so mi v življenju nekaj pomenili. Že leta 2002 sem naredila spisek krajev in skrbno izbrala primerna razstavišča. Svojih slik ne obešam na neprimernih mestih. Ker vanje vlagam veliko ljubezni in truda, jih tudi cenim. Prav tako so bile vse tematsko prilagojene. Nisem razstavljala zato, ker sem imela slike, ampak so slike pričele nastajati zaradi meni dragih krajev oziroma tamkajšnjih lepot in ljudi. Z veseljem pa lahko povem, da me že vabijo, da razstavljam. Takrat pač razstavim, kar imam pripravljeno. Vedno pa imam na zalogi vsaj za dve razstavi opremljenih slik.«

Ciklus razstav, ki ste ga pričeli leta 2002, ste letos zaključili z zelo odmevno razstavo v mariborskem Rotovžu. K sodelovanju ste povabili še dva umetnika – fotografa Branimira Ritonjo, mojstra fotografije in karikaturista Stanislava Šerca, viteza slovenske karikature. Razstavo ste poimenovali Maribor z druge strani.
»Zelo sem vesela, da sem v celoti izpolnila svoje zastavljene cilje. Pravzaprav še več kot to. Vse skupaj sem želela zaokrožiti v letošnjem letu jubilejev v Mariboru. Ker je to moje mesto, zame najlepše na svetu in se v njem dobro počutim. Maribor sem pustila za konec preprosto zato, da sem pridobila še nekaj slikarskih izkušenj in znanja. Poleg tega sem želela pripraviti nekaj nevsakdanjega, nekaj drugačnega. In da bi bilo za vsakogar nekaj. Pa mi je šinila v glavo ta nenavadna tripliciteta.
Zelo sem vesela, da sta oba umetnika sprejela izziv. To je bil organizacijsko najzahtevnejši projekt, pripravljala sem ga skoraj eno leto! Sledila sem samo svojim idejam, tudi pri izbiri motivov in tehnik za moj del razstave. Vse je bilo malo drugače, izven nekih ustaljenih, pričakovanih okvirjev. Od tu tudi naslov. Sprejela sem Branimirov predlog, saj je imel svoj del razstave že poimenovan v Maribor z druge strani.«

Odprtja razstave Maribor z druge strani se je udeležilo toliko ljudi, da so nekateri ostali celo pred vhodom. Deležni ste bili številnih čestitk in pohval. Kako ste se počutili?
»Zelo sem vesela, da je bil tolikšen obisk in odmev. V bistvu mi je to plačilo za enoletni trud. Počutila sem se zelo lepo. Neverjetno, ampak bila sem čisto mirna, sproščena, brez treme. Občutki so prišli šele za menoj, ko sem vse prespala. V posebno čast si štejem, da je razstavo odprl župan mestne občine Maribor, gospod Boris Sovič. Sicer pa so prav vsi prispevali k enkratnemu vzdušju. Prisrčna hvala vsem, ki so pri tem sodelovali ali si prišli razstavo ogledat. Rada bi se zahvalila tudi vsem sponzorjem, kajti brez njih te razstave ne bi bilo.«

Zanimivo je, da ste se najprej preizkušali v pastelih. Zamenjala jih je akvarelna tehnika, ki ste ji bili nekaj časa zvesti. Vendar so vas zamikali še olje, gvaš in akril. Zakaj takšna raznolikost tehnik in pestrost motivov – od tihožitij, cvetja, narave, živali, portretov?
»S pasteli sem začela zaradi tako zastavljenega programa v tečaju, v bistvu pa me je vedno najbolj privlačil akvarel. Seveda se učim še drugih tehnik slikanja. Vedno stremim za nečim novim. Ker sem taka po značaju, dinamična. Moje slike bodo vedno v različnih tehnikah in motivih, ker me enoličnost dolgočasi. Ne rišem zaradi likovnih kritikov, ampak za svojo dušo. V aktivnem delovnem obdobju sem bila vpeta v dokaj toge okvirje, sedaj si pa tega preprosto ne dovolim več. Končno lahko počnem to, kar sama želim. In tega si ne pustim vzeti.«

RADA IMA LITERATURO

Letos ste se včlanili v likovno sekcijo KUD Angel Besednjak Maribor.
»Zelo sem vesela, da sem lahko postala članice te likovne sekcije z zavidljivim stažem. Pod vodstvom Dragice Petek se redno tedensko srečujemo, vedno se kaj dogaja. V tem kratkem času sem od mentorice Jasne Kozar veliko pridobila. Naučila sem se prvih korakov v oljni tehniki, obiskovala sem tudi tečaj abstrakcije. Prav zaradi slednjega, je v mojih novejših slikah moč zaznati večjo sproščenost in lahkotnost izražanja.«

Svoje likovne sposobnosti, občutek za estetiko in izvirne ideje, ste prenesli še v uporabnost – izdelujete izvirne voščilnice.
»To je moja stranska dejavnost, tako za sprostitev. Ker sem polna neizčrpnih idej, na ta način še dodatno odprem ventile in dam prosto pot domišljiji. Tako nastajajo res zanimive, vedno nove unikatne voščilnice za vse priložnosti.«

Kulturno društvo nemško govorečih žena Mostovi je izbralo vaše akvarele za naslovnico svojih dvojezičnih zbornikov Vezi med ljudmi. V drugem zborniku ste se predstavili kot tenkočutna opazovalka dogajanj v svoji duši s pesmijo Zasvojenost. Pišete tudi prozo.
»Tega sem vesela in upam, da bomo tudi v bodoče sodelovali. Pisanje pa je drugo poglavje v meni, ki bo še zagotovo prišlo na dan v pravem pomenu besede in ob pravem času. Strahotno me vleče, ampak več stvari hkrati se ne da kvalitetno opravljati. Sedaj napišem le kakšno malenkost, občasno tudi kak članek. Nekoč pa bom napisala nekaj več. Morda roman, avtobiografijo ali pa kakšno izvirno pravljico za najmlajše. Seveda jo bom bogato ilustrirala, to bo še en izziv zame.«

Najdete čas še za kaj drugega?
»Sem velika ljubiteljica narave in planin. To mi je kot nekakšen akumulator za slikanje. Moj hobi je tudi fotografija, za lastno uporabo. Za male sive celice obiskujem tečaj nemščine, letos pričnem še z angleščino. Moja zaveznica je tudi knjiga. Prebiram predvsem strokovno literaturo, ker me tehnika in računalništvo zelo zanimata. Poleg tega sem vsako leto v povprečju dva meseca v Skandinaviji. Ker pa ima teden samo sedem dni, sem morala opustiti kegljanje in vrtnarjenje. Zelo rada bi tudi kiparila, oblikovala les in glino, ampak...«

Kako zmorete vse to? 
»Takšna sem pač po naravi. Enostavno moram vedno nekaj početi, da sem zadovoljna in srečna. Če bi me kdo za nekaj dni zaprl v stanovanje, bi postala depresivna. Ne vidim se več samo s kuhalnico za štedilnikom. Televizija pa tako nikoli ni bila moj medij.
Tretje življenjsko obdobje je predzadnja postaja. Zato si ga ne pustim krojiti. To je moj čas, preživela ga bom pa tako, kot jaz sama želim. Srečna sem med svojimi najdražjimi, prijatelje si pa tako izbiram sama.«

ANA – MARIJA PUŠNIK

CVETKA VIDMAR; ljubiteljska slikarka iz Maribora, ne mara povprečja in zdolgočasenega vsakdana, kakor sama pravi. Neumorno išče motive, ki se ji zdijo nekaj posebnega in nenavadnega, a kljub temu ostaja zavezana svojemu mestu.

Rodila se je v Ribnici na Pohorju. Od očeta, ki se je ukvarjal z lesom, je podedovala toplino, kar se izraža v njenem izboru  barvne palete, od matere, ki je zelo lepo risala, pa je dobila talent in veselje do risanja.

Kot upokojena višja upravna delavka v najboljših letih, si je leta 2000 želela preobilico časa izpolniti z nekim hobijem. Ker je ravno v tistem trenutku v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje potekal samo nadaljevalni tečaj angleščine, Cvetka  pa je hotela obiskovati začetni tečaj, se je vpisala v tečaj slikanja  pri likovni pedagoginji Zori Brenčič-Zalokar.

Kako nenavadna so  slikarska pota-namesto angleščine je pač začela s pastelom! V tej sorazmerno preprosti likovni tehniki se je urila prvo leto, dokler ji ni prijatelj na Švedskem podaril škatlico akvarelov. Že njen prvi akvarel, ki ga je nestrpno poizkusila naslikati kar sredi noči, po povratku domov, je bil prava mala mojstrovina. Nato je slikala in slikala majhne študije s pokrajinskimi in cvetnimi motivi. Nastalo jih je več kot sto. Pri akvarelu je poznavanje tehnike zelo pomembno, zato je ta trud rodil vidne uspehe. Najlepši so »portreti« oken in vrat iz starega mestnega jedra.

Vendar se njena nenasitna želja po obvladovanju slikarskih tehnik ni ustavila pri pastelu in akvarelu, saj ustvarja tudi v temperi, gvašu, akrilu in olju.

Leta 2004 se je včlanila v Likovno sekcijo pri KUD Angel Besednjak, kjer smo imeli tečaj abstraktnega slikanja. Tako se je njeno raziskovanje slikarskega jezika razširilo še na pomenski nivo upodabljanja. Odkrila je bolj sproščen način izražanja s širokimi, ritmičnimi ter bolj ekspresivnimi potezami, ki lahko pričarajo bolj oseben slikarski prostor.
Sedaj  želi združiti dobro poznavanje slikarskih tehnik z abstraktnim dojemanjem znanih mariborskih vedut.

Natančnost in tehnična discipliniranost ter živahno zanimanje za umetnost , povezano z zanimivim, svežim pristopom do klasičnih mariborskih motivov, bo gotovo botrovalo uspešnosti in odmevnosti razstav Cvetke Vidmar. Zato ji tudi sama želim veliko uspeha ob razstavi ter nadaljnjem ustvarjanju.

Mag. umet. Jasna Kozar, akademska slikarka.

Cvetka VIDMAR, višja upravna delavka, rojena v Ribnici na Pohorju, kjer sem preživela svoje otroštvo. Po končani osnovni šoli sem študij nadaljevala v Mariboru in v tem mestu ob Dravi ostala za stalno.

Dolgoletna želja po slikanju se mi je uresničila šele leta 2000, ko sem se vpisala v prvi tečaj oblikovanja in slikanja.  Za tem sem obiskovala tečaje različnih mentorjev, se udeleževala slikarskih kolonij,  ex-temper, palet idr. slikarskih izzivov ter sodelovala na številnih razstavah. Vzporedno sem prebirala strokovno  literaturo in na ta način dopolnjevala svoje slikarsko znanje.

Omenila bi gospo Zoro Brenčič-Zalokar, ki me je prva popeljala v svet umetnosti, z veliko mero estetike in likovnega znanja. Nadalje gospoda Marijana Maznika, gospoda Jožeta Juriča in mag. umet. Jasno Kozar, akademsko slikarko - pri njej sem se učila tudi abstraktnega slikanja. Vsak od njih je svoj individuum,  s svojim pogledom na umetnost. Prav to je bilo zame neprecenljivo in dragoceno pri učenju slikanja.
Slikanje  me  osrečuje in mi daje smisel življenja. Rada razstavljam, saj slike morajo živeti. Živijo pa le med ljudmi. Doma zložene v kot in zaprašene, so mrtve, brezpredmetne. Moje slike največkrat nastajajo v naravi po motivih, ki se mi zdijo nekaj posebnega. Nimam rada povprečja in zdolgočasenega vsakdana, zato bodo vedno razgibane, z vso mogočo tematiko in v različnih tehnikah, pa najsi bo to akvarel, pastel, gvaš, akril ali olje. Vsaki sliki dam nekaj svojstvenega v toplih odtenki barv, najraje v impresionističnem stilu. V tem sem se našla.

V slikanju najdem srečo in mir, v vsaki sliki pa je kanček mene, moje osebnosti. Motivov nikoli ne iščem, ker motivi najdejo mene. Tako spontano opažam lepote narave ali drobne detajle, ki me neizmerno pritegnejo in kar kličejo po tem, da jih prenesem na papir oz. platno.

Velik izziv mi pomeni ilustriranje naslovnic. V prihodnje želim  ilustrirati še kaj več, morda nekega dne kar svojo knjigo. Poleg slikanja je namreč v meni še kanček literata. Pišem kratko prozo, tudi kakšno pesmico kdaj. Z največjim veseljem pa zgodbice za najmlajše.